Za družinsko nasilje nad starimi ljudmi je značilno, da dolgo traja, preden žrtev težavo zaupa drugi osebi. Največkrat nasilje ugotovi osebni zdravnik. Žrtve to vedno zanikajo, zaradi sorodstvenih vezi ali pred strahom pred storilcem. Bojijo se, da se bodo stvari še bolj poslabšale in bodo dodatno kaznovani. Nekatere je sram priznati, da z njimi grdo ravnajo, drugi si mislijo: »Saj bom umrl in se umaknil.« Žrtve tako molče trpijo za štirimi stenami, skrite pred očmi sosedov. Nasilje se pogosto prične kot grda besedna reakcija med storilcem in žrtvijo. Najbolj pogoste oblike so poniževanje, žaljenje ali trdovraten molk.

Besedno in drugo duševno nasilje povzroči, da se staremu človeku zažre strah v kosti. Da izgubi spoštovanje do samega sebe. Se umakne sam vase, izgubi vso voljo, ne spi in potihoma umira.

Duševno nasilje ima zelo prikrite oblike. Pogosta oblika je odločanje o pomembnih stvareh starega človeka brez dogovora z njim. To jih zelo boli. Hudo nasilje je osamitev od ostalih ljudi, preprečevanje obiskov, izključevanje pri družinskih srečanjih in odstranitev od skupne mize. Duševno nasilje se večkrat stopnjuje tudi v telesno nasilje, kar pa je nespremenljivo v vseh življenjskih obdobjih. Žrtve so vedno nemočne. Njim je treba pomagati po najboljših močeh. Upam le, da storilci nosijo v sebi grenak občutek krivde vse življenje, naj so nasilni vede ali ne hote!

(povzetek prispevka Olge Hace, objavljen v Aplenci – Glasilo Občine Komenda, št. 04/2018, str. 15);

(vir slike: https://www.rtvslo.si/slovenija/zamolcano-nasilje-nad-starejsimi-zrtve-se-sramujejo-zlorab-svojih-najblizjih/457965 )

OLGIN KOTIČEK – duševno nasilje nad ostarelimi