Izlet po Glavarjevi Sloveniji

Nedelja, 17. 9. 2017 je bil prav poseben dan. Projektna skupina Ustanove Petra Pavla Glavarja je ob sofinanciranju Občine Komenda pripravila enodnevni izlet po Glavarjevi Sloveniji. 49 izletnikov – odraslih in otrok smo si ogledali zasebni čebelarski muzej v Šmarje Sapu, Glavarjevo kapelo v Lanšprežu, najlepšo slovensko gotsko cerkev sv. Ruperta in Deželo kozolcev v Šentrupertu in Muzej krščanstva na Slovenskem v Stični. Začeli smo v dežju, a dočakali sonce. Povsod smo bili res gostoljubno sprejeti. Vodenje pa je bilo vselej izčrpno in obogateno z ilustrativnimi zgodbami.

Čebelarski muzej našega vodiča gospoda Antona Koželja priča o izjemni čebelarski in lovski tradiciji na Dolenjskem. Muzej hrani tako pripomočke, kakor literaturo o čebelarjenju. Posebej so zgovorne panjske končnice. V njem posebno mesto zavzema doprsni kip Petra Pavla Glavarja in ažurirana zbirka vseh knjig o Glavarju. Videti je bilo, s kakšno veliko naklonjenostjo do tradicije, čebelarjenja in zgodovine sta zakonca Koželj vse gradivo zbirala, raziskovala in proučevala. Na koncu ogleda smo lahko kupili čebelje izdelke, pa tudi panjske končnice avtorice Vide Koželj.

DSC01033-splet DSC01030_splet DSC01037-splet
Izlet_uppg_2017_102-splet DSC01042 DSC01045

V Lanšprežu, še vedno stoji kozolec in kapela, ki ju je bil postavil Glavar.

DSC01061-splet DSC01062-splet  DSC01079

Glavar se je iz Komende preselil v Lanšprež v avgustu leta 1766. Na gospostvu Lanšprež je nato 18 let dobro gospodaril – postavil je mlatilni stroj, opekarno, mlin, klet, kaščo, vinograd, sadovnjak, pogozdoval, gradil ceste,… Kapela je po Glavarjevi smrti 1784 prehajala v roke različnih lastnikov, ki je niso vzdrževali in je propadala. Na pobudo čebelarja Maksa Kurenta st. iz Šentruperta se je 20. februarja 1981 oblikoval gradbeni odbor za obnovo kapele. Denarna sredstva za obnovo so prispevali Čebelarska zveza Slovenije, Regijska čebelarska zveza Petra Pavla Glavarja, Čebelarsko društvo Trebnje, predvsem pa Občina Trebnje. Obnovljeno so jo slovesno odprli leta 2004. Kasneje so čebelarji dokupili še zvon. Kapela je zaščitena kot kulturni spomenik občinskega pomena.

DSC01063-splet DSC01068-splet DSC01067

Prav na nedeljo, 17. septembra smo se izletniki z mašo spomnili dneva Glavarjeve nove maše pred 273 leti. Pri maši smo prosili za blagor prebivalcev občine Komende, zdajšnje, pretekle in pokojne prostovoljce, dobrotnike in štipendiste Ustanove Petra Pavla Glavarja in za čebelarje – skrbnike kapele. Mašo je daroval ljubljanski stolni prošt Jožef Lap. V svojem nagovoru je podaril, kako bi bilo med ljudmi več vedrosti in optimizma, če bi ne bili tako zamerljivi. Pozval nas je k bolj naglemu odpuščanju in dobrovoljnemu sprejemanju drugega.

DSC01075-splet Izlet_uppg_2017_108-splet DSC01082

V Glavarjevi kapeli je Ustanova Petra Pavla Glavarja iz rok našega gostitelja in predsednika Regijske Čebelarske zveze Petra Pavla Glavarja gospoda Antona Koželja prejela “Odlikovanje Petra Pavla Glavarja I. stopnje”. Odlikovanje ji je bilo podeljeno zaradi širjenja poznavanja Petra Pavla Glavarja doma in širše, kakor tudi zaradi nadaljevanja Glavarjevih njegovih vrednot. Priznanje je v resnici sad vztrajnosti in delavnosti preteklega vodstva Ustanove. V imenu prostovoljcev, štipendistov in dobrotnikov je odlikovanje hvaležno sprejel zdajšnji predsednik uprave Ustanove.

DSC01161-splet -splet Izlet_uppg_2017_110-splet
     
DSC01081 Izlet_uppg_2017_111-splet DSC01077-splet

Pot smo nadaljevali v Šentrupert. Po kosilu smo si ogledali najlepšo gotsko cerkev na Slovenskem – cerkev sv. Ruperta. Cerkev je spomenik državnega pomena, saj jo odlikuje starejši, dolgi zvezdasto obokan kor z zunanjimi oporniki in v pritličju obokani zvonik, katerega nadstropni del prehaja iz štiristrane osnove v osmerostrani stolp. Dela na cerkvi so končali 1497.

DSC01093-splet DSC01094-splet  

Dežela kozolcev nam je v soncu ponudila sprehod med 19 kozolci. Vodička nam je ob različnih tipih kozolcev iz Mirenske doline in Ivančne Gorice približala nesnovno dediščino – življenje gospodarjev in domačinov na, pod in ob kozolcih.

DSC01099-splet DSC01103-splet DSC01110-splet

V Muzeju krščanstva na Slovenskem smo videli številne dejavnosti, ki so jih opravljali stiški menihi v 20. stoletju. S tem so uresničevali geslo cistercijanskega reda »Moli in delaj«. Posebej smo se ustavili ob predstavitvi nastanka stiških rokopisov iz okoli leta 1428 in 1440. V celici meniha Bernarda, najmanjšega med Kristusovimi menihi, smo lahko otipali repliko knjige tedanjega časa. Knjiga ima liste – pergamente iz na poseben način obdelane ovčje kože. Njene platnice pa so iz bukovega lesa. Od tod, kot nam je bilo pojasnjeno, tudi slovensko poimenovanje »bukvica« (knjiga – nem. das Buch, bukev – nem. die Buche).

DSC01157-splet DSC01155-splet DSC01151

Veliko smo videli, izvedeli, se družili, peli in se na sploh fino imeli. Udeleženci smo se gostitelju Antonu Koželju in prelatu Jožefu Lapu zahvalili s skromnim darilcem – glineno skledo lončarja Kremžarja, napolnjeno s piškoti Katje Tabernik. Katja je tudi sicer imela na skrbi organizacijo izleta.

Izlet_uppg_2017_107-splet DSC01058 Izlet_uppg_2017_103

Življenje imamo zato, da odkrijemo svojo poklicanost. Smisel življenja pa je, da svojo poklicanost živimo v služenju drugemu. Glavar nam je dal tak zgled. In tokratni izlet ga je nekoliko od strnil. Pa kaj, če je star skoraj 300 let.

Iz njegovega življenja vidimo, s kakšno odločnostjo je sledil svoji poklicanosti. Prepreke, nasprotovanja, razočaranja ga niso odvrnile od tega, da je sledil svojim sanjam. Spoznavamo, da je Glavar iz prijateljstva z Bogom črpal moč, da je župljanom v Komendi in podložnikom Lanšprežu dal na razpolago vse svoje zmožnosti in jim bil v vsestransko pomoč.

Videli smo zasebni, lokalni in državni muzej, obnovljene in vzdrževane sakralne objekte,… Srečali smo se s čudovitimi vodiči, ki svoje delo opravljajo s srcem. Takega človeka, kot je Anton Koželj pa je, kot se je izrazila ena od udeleženk, v tem času težko najti. Anton Koželj je izjemen po svoji zagnanosti in podjetnosti, ki velikokrat na lastne stroške ohranja zgodovino svojega kraja in s tem tudi Slovenije.

Ko tako človek gleda, kako se dela in osebe naše preteklosti cenijo, se mu ponos kar samo od sebe ponuja – ponos, da je Slovenec.

Štefan Petkovšek

Fotografije: Luka Karničnik in Štefan Petkovšek

Še več fotografij.